Družinske nevihte na bosanski piramidi Sonca …

Odkar sem izdala knjigo POMAGAJTE NAJSTNIKU IZRAZITI JEZO, imam doma čisto nove izzive. Včasih se smejim, da me življenje pripravlja za novo knjigo, večkrat pa zaviham rokave in se prepuščam novemu poglavju.

Glavni učitelj prvih 20 let materinstva je bil zagotovo prvorojenec. Zahteven, eksploziven in nepredvidljiv.

Najin začaran krog se je razrešil prav na istem potovanju, kjer sem napisala zgoraj omenjeno knjigo. Tega takrat nisem vedela. Niti da bodo zapiski knjiga, niti da bova za vedno razrešila najbolj zagoneten izziv – strastne prepire. Kaj sem za to naredila? Uporabljala sem vse, kar vam zaupam v knjigi.

****

Še manj pa sem vedela, kakšen izziv me čaka v bodoče. Moj srednji. Najbrž me življenje vseeno čuva in mi servira enega najstnika v najtežjem obdobju naenkrat :-)

Izstrelil se je med tiste, ki so pri 17 letih že “čisto samostojni” in “že skoraj odrasli” … pri njem se moram uglasiti s tem, kar se mu dogaja, kajti navzven se ne vidi prav veliko.

Vse se dogaja navznoter. Samo občasno izbruhne, v obliki besednega napada na sestro ali name. Tega bi se zlahka lotila “vzgojno” in priznam, tudi v vzgojo me še kdaj zanese. A kmalu opazim, kako se oddaljujeva. Manj govori, zapira se v sobo, je odrezav in ni čutiti njegove topline.

Zato ga neham vzgajati. Samo tako pa tudi ne gre, ker še jasno potrebuje mojo prisotnost, zdrave meje in me očitno pogreša.

Kje ga torej sekam mimo, kaj se dogaja, kaj me moj najstnik uči?

****

Tako je prišlo letošnje poletje. Obnavljamo hišo in zaradi tega ne gremo na daljše potovanje kot ponavadi v poletnih počitnicah. Že dolgo me je klicala Bosna in njene piramide.

“Ne grem z vama (menoj in sestro), ker bom rajši žural s prijatelji”.

“Ok, v redu, ti samo žuraj, ampak malo pa greš z nama, da smo skupaj kot družina.”

“Ne, ne grem.”

Dolgo sprejemanje z moje strani, F.E.E.L. skozi “izgubljanje ljudi”, končno sem se sprostila v tem, da ne bom izgubila otroka, če se osamosvaja.

Tega ni prav lahko prepoznati in si priznati, dragi starši, in je velik vzrok za konflikte.

“Ok, se strinjam, da se sam odločiš, v Bosni se bom imela lepo in ti nisi odgovoren za to.”

“Prav, ti povem, ko se odločim.”

“V redu sine, super je tako.”

Živim svoje življenje, zadovoljna in srečna, delam, za nekaj dni greva s hčerko na morje … in ko se vrnem domov:

“Mami, jaz sem se odločil, da grem z vama v Bosno.”

“O, super, sine, dobrodošel!”

Napočil je čas odhoda, sin mi je pri vsem pomagal, nekaj dni smo se imeli super, kopali smo se v rekah, raftali, kuhali, jedli bureke, še pivo sva pila skupaj … vse dokler nismo prišli v bosanske piramide na Visokem.

Že prvi dan sem čutila, da se bo nekaj skuhalo. Po obisku podzemnih rovov smo šli v labirinte in že v prvem sem se sesedla na klopco in razjokala. Tako iz pet in iz srca.

Nato smo šli peš na piramido Sonca. Po večernem soncu in še kar hudi vročini. Čez kakšne pol urce je priletela pripomba, zame totalno žaljiva, in sprožila cel plaz mojih potlačenih čustev, ko sem vso mladost prenašala žaljivke in poniževanja od obeh staršev. Malo sem se jezila na sina, a sem mu zmogla povedati, naj me pusti, da se zjočem, ker je on samo sprožil stare bolečine v meni. Še kar lepo sva se pogovorila, a čutila sem, da še ni konec.

Prespali smo kar na piramidi, na travniku pod vrhom, kamor smo zapeljali svoj avtodom. Naslednji dan nismo imeli načrtov, namenoma. Hotela sem doživeti piramido, naj mi podari svoja darilo. V miru smo vstali, se stuširali, jedli zajtrk, se pogovarjali z lastniki travnika in počeli nič.

Dokler ni usekalo. Hčerka je nekaj rekla, sin je skočil, se zakadil vanjo … nič ji ni naredil, meni pa se je kar stemnilo pred očmi.

Krivi sva bili seveda midve, predvsem jaz. Hčerka, ker je nekaj narobe rekla, jaz pa, ker ne priskrbim, da bi se kaj dogajalo … ker sem ga zvlekla v Bosno … ker je dolgčas, ker nima interneta, ker ne bo na teh blesavih piramidah, ker ne verjame v energije … ker … ker … dokler se ni vsulo vse, kar se je nabiralo že nekaj časa.

“Ne zaupaš mi, ne verjameš mi, strah me je … “ se je sipalo. Samo poslušala sem, z vsem srcem, niti besede nisem rekla (nisem ga poskušala prepričati, da to ni res, saj sem želela dati prostor, da da ven vse, kar se je v njem nabralo v zadnjih mesecih).

“Reči kaj!”

“Sin, veš kaj razmišljam?”

Da sem čutila, da nekaj prihaja. Da sem ful vesela, ker sem tvegala in sledila sebi, da smo počeli nič. Kajti ko počneš nič, se na površje prikrade to, kar sicer tako zlahka potlačimo in prekrijemo z milijon aktivnostmi in internetom.

Ponosna sem, da v naši družini pogumno počnemo tudi manj prijetne, a zelo zelo zdravilne in povezujoče stvari. Ponosna sem, da se soočimo s tem, kar čutimo, da to izrazimo brez obtoževanja, se zraven zjočemo in s tem ohranjamo pristno, zdravo povezanost.

Če bi to počele vse družine, bi bilo veliko manj bolezni, prepirov, odvisnosti, varanja, žalosti, neuspehov in nesrečnih ljudi.

Kajti že ves popoldan se moj najstnik smeji. Naklada take, da umiramo od smeha, kot v najboljših časih. Sodeluje in me celo kdaj pa kdaj objame.

In to vse zato, ker sem tvegala, da smo na piramidi Sonca počeli nič :-) in ker mu globoko, resnično zaupam.

****

Če ste pogumni in si tudi vi želite povezanost v družini, imate zadnjo priložnost, da se pridružite online programu F.E.E.L. SUMMER SCHOOL. Čaka vas več kot 100 somišljenikov in rezultati so neverjetni. Pa še cena je fantastična.

Do 31. julija velja akcija -50EUR torej namesto 297 eur plačate samo 247 eur za vašo popolno poletno čustveno preobrazbo!

V to ceno je vključenih celo poletje ključnih vsebin in vaj, da razrešite svoj najbolj trmast problem, zato da bo poletje lahkotno in učinkovito.

K temu dobite čudovit BONUS – udeležbo na 4 dnevnem zaključnem intenzivu, BODI OBILJE BLED 2019 (če vam datumi ne ustrezajo, lahko pridete na kak drug dogodek).

S preobrazbo začnete takoj, ko se prijavite, prve vsebine so že objavljene! Pogumno se odločite, prijavite in se vidimo v F.E.E.L. SUMMER SCHOOL!