V nedeljo sva s sinom spet pristala na bojni preprogi.
Eksploziven in senzitiven genij kot je, je z njim včasih res težko.
Vsaj tako sem bila prepričana. Njegove besede so me globoko zabolele, saj se mi je zdelo, da mi dela krivico. Očital mi je, da je za vse sam, da mu ne pomagam, ne stojim ob strani in da bo kar vse pustil, če se ne bo kmalu nekaj spremenilo.
“Kaj spremenilo, sine?”
“Ma, ne vem, vse … “
K temu dodajte še eksplozivno vihranje in glasno, skoraj histerično nakladanje … saj se ti res lahko zmeša.
Tako da niste edini, ki se vam to kdaj zgodi.
***
Ko sem zvečer legla v posteljo, me je zadelo. Kaj pa če izraža kaj mojega, kaj, česar jaz sama pri sebi ne prepoznam?
Čeprav sem bila (ponovno) prepričana, da je tokrat RES problem v njem.
Dovolila sem si, da sem prišla v globok stik s svojim telesom, da sem odmislila zgodbe in vse, kar se je dogajalo tekom dneva, in da sem samo občutila.
Kar naenkrat se je v mojem želodcu začela oglašati globoka žalost, občutek izgube in tega, da je izguba nenadomestljiva (mislim, da je bila trenutna žalost povezana še z žalostjo, ki sem jo doživljala kot najstnica ob ločitvi svojih staršev in izgubi družine). Dovolila sem si biti s seboj v tem globokem občutku, ki me je preveval in … ne boste verjeli, izjemno osvobajal.
Kot da je bila žalost ujeta v meni, in končno je dobila prosto pot.
Zadnje, kar se spominjam, je, da sem mirno in globoko zaspala.
***
Naslednji dan pri sinu ni bilo ne duha ne sluha o kakšnem problemu, očitkih ali izbruhih.
Bil je dobre volje in pomirjen, s seboj, s svetom, spet je dalje razvijal svojo genialno podjetniško avanturo in spet …
… me je naučil to, kar vam zaupam v knjigi POMAGAJTE NAJSTNIKU IZRAZITI JEZO.
***