Po 9 mesecih se je rodil naš dom

Pred 9 meseci (po 5 letih globoke transformacije, ki je bila potrebna, da sem bila na koncu dom sposobna prenoviti še v materialni obliki) smo našo hišo popolnoma olupili in so od nje ostale samo stene in leseno ostrešje.

Iz nje so šli kupi in kupi.

Najprej vsa krama, ki se je nabirala na podstrešju že od moje mladosti in so jo hranili še moji starši, nato njihova krama iz časov, ko mene še ni bilo in na koncu še krama iz mojega bivšega zakona.

Nato so pričela padati okna, strešniki in nekatere stene. Treskalo je in grmelo. Včasih mi je bilo hudo, še posebej, ko so padla tudi nekatera drevesa. Prav odžalovati sem morala in valovi žalosti so me obiskovali vse poletje.

Na začetku poletja je hiša dobila novo streho, okna, nato še vrata. Prva mala zmaga na poti! Ko je bilo v hišo položeno še talno gretje in zalito z estrihi, je bila hiša pohodna. Samo posušiti so se morali in tla so dobila še parket in ploščice.

****

Vmesni čas sem izkoristila za študije barv in materialov. Kuhinja bo bela, v masivnem lesu.  Parket bo masivni hrast. Kuhinjski pult, balkon in vse police bodo v granitu, v čudovitem, oranžno-roza—rjavem prelivanju sil narave, ki so skozi tisočletja oblikovale ta kamen. Kopalnice – ploščice v belem marmorju in masivni les. Zame najlepši del hiše.

Moja soba  bo prav tako bela, pa še malo vibracije ljubezni, se pravi roza. No, pa naj bo še fadasa v takšnih tonih. In kamni na terasi.

Milijon detajlov. Ogromno sem se naučila, predvsem pa sem vsak korak globoko doživljala. Vsrkavala sem vase novo vibracijo čudovitega doma, ki je rasel pred mojimi očmi po tem, ko je toliko let rasel v mojem srcu.

Končno je prišel dan D. Dan, ki sem ga že vnaprej določila za selitev in niti to, da so v priznani trgovini pohištva pozabili na obljubljeni datum montaže postelj, me ni vrglo iz tira. Odločno sem se postavila zase in naslednji dan je bilo vse zmontirano. Zadnji hip, kajti isti dan je že potekala tudi selitev.

Ko smo v našem prenovljenem domu spali prvi dan, je bilo še vse v škatlah. Nič zato. Doma sem!!! Doma smo!!!

****

Dom sem velikokrat izgubila. Nisem ga imela, ko sem bila otrok. Imeli smo stanovanje, a nisem se počutila na varnem. Raje sem bila zdoma, če sem le mogla.

Kot mlada mamica sem 6 let živela v Španiji, ko sem izgubila vse. Zakon, avto, za las je šlo, pa bi izgubila tudi hišo, sem se pa nanjo zadolžila in še vedno plačujem kredit. Moj slovenski dom je torej ostal, a je bil zaradi najemnikov uničen skoraj do konca.

V tako demolirano hišo sem se 2012 vrnila iz Španije, presrečna, da sploh imam streho nad glavo. V njej sem imela star štedilnik (2 plina, 2 elektriki, tisti res res star), stare kuhinjske elemente iz podstrešja in eno poceni stalažo iz Ikee za piskre in zavojčke hrane.

Samo en otrok je imel svojo sobo.

Saj bomo obnovili, malo še potrpimo. Najprej denar. Nato dovoljenja. Nato tožba bivšega moža … ko je sodnik uvidel, kako zelo neodgovorno me je bivši mož pustil samo, nato pa zahteval še hišo, ki sem jo kupila sama … pravično razsodil in sem tožbo dobila po 18 mesecih ping-ponga na sodišču.

Tako je minilo 6 let. Takrat pa sem imela dovolj. Sprejela sem, da ne bo nikoli vse idealno in ta odločitev je povzročila, da se je končno vse zložilo na svoje mesto. Na glavo sem se vrgla v projekt, katerega sadove gledam in doživljam ta hip, ko sedim na toplem in pišem te vrstice.

Srečna sem v tej hiši. To je moj dom. To je naš dom. Otroci imajo svoje sobe, a so še vedno zelo radi v dnevni sobi, ko čvekamo okrog kamina. Ne, še vedno nimamo televizije. Nimam je od svojega 25 leta in odlično živim brez nje.