Feel Your Life

Srednja šola, grdi raček in družina labodov

Nekateri izmed vas veste, da se moj najstarejši sin ne šola v srednji šoli. Tisti, ki ne veste, ste izvedeli zdaj. Rada bi z vami delila zgodbo o vzponih in padcih, o preobrazbi in kaj se je z njim zgodilo v teh dneh.

Pričelo se je tako, da se je že v osnovni šoli mučil, da je sploh ostal tam. No, zares se je pričelo tako, da je pri treh letih v nulo razumel mehaniko vodnega mlina, kamor smo hodili po moko, da je pri sedmih 3 ure stal pred kabinsko gondolo in študiral mehanizme in da je svojo prvo raketo skušal narediti že pri petih letih. Ni poletela, saj jo je delal tako, da je v velikanski tulec, na katerega so navite preproge, tlačil star časopisni papir in to skušal prižgati. :-)

Potem je nekako stisnil v osnovni šoli. Če ne bi bila waldorfska šola, bi se nam verjetno vsem utrgalo, še tako je bilo težko, saj so tudi redki waldorfski učitelji zmogli z njim. Bil je najmočnejši matematik, najlepše je risal, obvladal slike v 3D, a za predmete, ki so se mu zdeli brezveze, se ni potrudil niti za milimeter. Ekstremi ves čas. Zaradi svoje posebnosti se je poleg tega vedno počutil, da je outsider, in je bil zato nemalokrat socialno problematičen (beri: počutil se je kot kupček d***a, naredil kakšno neumnost, bil kaznovan in posledično poskrbel, da so se tudi drugi tako počutili, in tako smo se ciklali skozi osnovno šolo).

V 6. razredu so ga potisnili v višji razred – naj preskoči, bo bolj miren. Huda napaka! Intelektualno zreli otroci so čustveno precej počasni in tako se je otroček znašel med pubertetniki in to je bil zanj in za nas pravi pekel. Končno je končal šolo, in ko sem želela, da s svojimi vrstniki še enkrat ponovi 8. razred (waldorfsko osnovno šolo je končal v Španiji, kjer smo takrat živeli), so mi učitelji prvič povedali, da menijo, da ta šola ne izpolnjuje otrokovih potreb. Prvič se je nekdo z menoj pogovoril v smislu, gospa, otrok ima drugačne potrebe, mi tega ne zmoremo …, namesto, gospa, z vašim otrokom je nekaj hudo narobe …

Takrat sem dojela, da se otrok lahko šola tudi doma. Pustila sem ga, saj sem vedela, da ima zaradi preskoka razreda še čas, da ulovi vrstnike za srednjo šolo. Povem vam, 99 % naših problemov se je enostavno razrešilo! Še dobro, da smo še živeli v Španiji, sicer si nikdar na svetu ne bi upala pomisliti, da lahko otroka tudi pač ne vpišem v srednjo šolo!

Tako sta minili 2 leti in sin se je umiril in delal svoje, študiral preko spletnega kanala YouTube ter v tekoči angleščini in španščini obvladal vedno več znanja, o katerem se meni še sanja ne. A ne mislite, da je tukaj happy end … ne še.

Kljub temu da je super, šolanje doma vseeno terja svoj davek. Počutil se je vedno bolj osamljenega …, kot grdi raček. Zato smo celo poskusili, da bi ga vpisali v srednjo šolo. Odlično je opravil preizkus likovne nadarjenosti, a je zaradi katastrofalnih ocen iz waldorfske šole, ko mu zadnja učiteljica ni bila več kos, za 1 točko zgrešil vpis. Počutil se je kot totalni luzer, jaz pa sem vedela. V sebi sem ves čas vedela, da ima Univerzum zanj večjo sliko.

A bilo je težko. Šel je skozi obdobja tako težkih čustev, da ni hotel več živeti. Izjemno mu je pomagala moja F.E.E.L. sočutna vzgoja z zdravimi mejami. “Ne, čustva niso razbijanje po hiši, tega ne delamo. Kaj čutiš? Ob tebi sem, kakšna čustva imaš?” Sipalo se je in sipalo, včasih po uro in več …, a bila sem ob njem in vsakič, ko sva imela tako seanso, je bil kot prerojen. Včasih tri zaporedne dneve, pa 14 dni nič, pa spet … po potrebi. Kakšni dve leti. Res si zaslužim diplomo kot mama.

Vmes je začel z resnim programiranjem igric za telefone. Aja, seveda se je popolnoma sam naučil programirati pri 11 letih, zato pa ni želel sedeti v šoli, ker je tam “izgubljal ogromno dragocenega časa” – to so njegove besede. Naredil je simulacijo prave rakete, zanjo preštudiral matematiko na nivoju fakultete in zdaj raketa leti! Toda še vedno je bila to zgodba za štirimi stenami. Nobene potrditve od zunaj, da karkoli delamo prav. Celih pet let zorenja, dvomov in zaupanja, čustev, kriz, medsebojne ljubezni in podpore.

Zakaj vse to pripovedujem? Ker je fant pristal na startup vikendu. Med podobno mislečimi. Predstavil je svoj projekt in obstopilo ga je ogromno ljudi, ki so bili navdušeni! Bil je najmlajši, kakopak. Ko so ga vprašali, kam hodi na srednjo šolo, ni vedel, kako naj pove. Še vedno je v njem tlel strah, da je drugačen, da bo zavrnjen. A je nekako povedal. Kreativci okrog njega so bili navdušeni! Razumeli so, da si je fant enostavno vzel čas, ki ga potrebuje, in si ni polnil glave in urnika z nepomembnimi bedarijami, ki bi se jih moral v srednji šoli učiti na pamet zato, da zadosti sistemu in lastnemu strahu, ali bo brez sistema preživel.

Končalo se je. Obdobja strahu, da je z njim nekaj hudo narobe, je konec. Grdi raček je našel svojo družino labodov. Jaz pa imam solze v očeh, prav zares jih imam. Kajti tudi meni so se poplačala leta zaupanja, da delam prav, da sem vzdržala brez kančka potrditve od zunaj. Nihče mi je ni mogel dati, ker v Sloveniji ne poznam nikogar, ki otroka zavestno ne bi vpisal v srednjo šolo (jaz imam pa doktorat). Samo zaupanje v svoje srce in v njegovo pot sem imela. Vedela sem, da se Vesolje ni moglo zmotiti, da me uči, da nas vse skupaj vodi v sanje, ki jih še ne poznamo.

Iz srca imam samo eno željo. Vem, da vas je veliko, ki se najdete v tej zgodbi. Naslonite se nanjo. Lahko naredite po svoje, lahko svojim otrokom pomagate razviti krila izven sistema. Najdite svojo pot, življenje vam jo že kaže. Ni se treba bati. Naj vam bo naša izkušnja v oporo. Kajti v srce me bolijo otroci, katerih talent in iskrice se sistematično ubijajo in potem potrebujejo leta, da jih oživijo nazaj.

Rada vas imam, rada imam vse otroke in vse diamante tega sveta. Obožujem, ko vas vidim leteti. Nikoli ni prepozno.

***

Če berete do sem, imate za to dober razlog. Tudi odziv na to objavo kaže, kako nujno potrebujemo nove pristope k temu, da naše otroke podpremo in ne zatremo.

Da ne boste tavali v temi, sem za vas napisala knjigo

POMAGAJTE NAJSTNIKU (in drugim ljudem okoli sebe) IZRAZITI JEZO 

ki jo lahko naročite tukaj >

 

Zgodba, ki ste jo prebrali, je dobila še nadaljevanje in je ustvarila uspešen mednarodni večmiljonski projekt. Preberite nadaljevanje tukaj >

Deli na Faceboook
Deli na mail
X

Razumem in se strinjam, da se vpisujem v F.E.E.L. MEMBERSHIP članstvo za najmanj 12 mesecev, zaradi zaupne narave dela. Če mi način dela ne odgovarja, lahko iz članstva izstopim po 30 dneh od pričetka. V tem primeru plačam samo 1. obrok oz. lahko zahtevam vračilo vplačane celoletne članarine, zmanjšanje za prvi obrok oz. 69 eur. Če po 30 dneh članstva zaradi kateregakoli razloga dvomim o nadaljevanju, lahko predlagam 15 minutni osebni pogovor z mentoricama Janjo Urbančič ali dr. Špelco Morojna in se pogovorim o svojih dvomih. Tudi če (več) ne sodelujem v aktivnostih članstva, sem kljub temu odgovoren-a za 12-mesečno plačilo članstva (ne glede na izbran način plačila) oz. se strinjam, da ne morem zahtevati povračila vplačil. Po preteku 12 mesecev lahko članstvo kadarkoli prekinem.