Potovanje po Omanski puščavi je preseglo vsa moja pričakovanja. Predvsem po tem, kako naporno je bilo.

Saj veste, kako je. Gledaš slikce, ki so takooooo lepe. Prelepe gore, zeleni tolmuni, rdeč pesek. Kar čutiš vse to na svoji koži in pod nogami. Slikaš si romantične predstave o popolnem odklopu, kjer bo čas za vse, kjer bo nežna sapica hladila pregreto dušo in kjer bomo vsi složno in harmonično peli v avtu, ko se bomo peljali na naslednjo plažo z belim peskom.

Potem pa udari realnost.

Vsaka podobnost z življenjem je povsem slučajna :-)

Do puščave se je treba pripeljat z avtom, po mestni gneči, da sploh prideš iz mesta. Oman je velika dežela in mnogo ur je potrebnih, da se sploh pripelješ do lepih draguljčkov.

Zvečer je treba postaviti šotor in pripraviti avto, saj bo Maks spal v avtu. Po romantičnem sončnem zahodu se prične prva lekcija puščave. Ura je 6 zvečer in tema je kot v rogu. Tla so polna kamnov, torej jih je treba odmetat, da midve z Ajro kolikor tolikor spiva na udobnem.

Ko je vse to narejeno, in ko si za silo umijem zobe s stekleničko vode, se soočim z naslednjim izzivom. Tla puščave so kot grelna blazina! Ves dan je 35ºC, komaj sem čakala na to, da se vsaj ponoči malo ohladi, sedaj pa ležim na vročih tleh (ki na vso moč grejejo kljub dobri zračni blazini) in se kopam v lastnem švicu.

Kakih 1000x se obrnem na vse strani in ja no, ne vem kako spočita nisem zjutraj.

Naslednjo noč smo spali na plaži. Romantični beli pesek, romantični zahod, še bolj romantičen sončni vzhod. Ne vem, kateri angel me je obvaroval, ko sem vstala okrog 5 zjutraj, zbudila otroke in “težila”, da pospravimo šotor, preden bo svinjska vročina.

Kajti 10 min za tem, ko smo pospravili šotor, je morje popolnoma zalilo del plaže, na katerem smo spali. Poleg nas je spala angleška družina, ki jih je zalilo.

Samo v avto smo skočili in se odpeljali malo višje, da smo imeli zajtrk na suhem in gledali malo morje, ki je nastalo.

Po vsem tem smo si zaslužili eno krasno kopanje v osvežujočih tolmunih, samo ko smo peš prehodili tisto urico nazaj do avta, smo bili ponovno prašni, zašvicani in … tečni.

Ja, vročina, pesek, veter … tega ni videti na slikah. Ni sence, nikjer je ni, razen v našem avtu. Tam pa piha klima, ki te hitro prehladi, če ne paziš. Se pravi, ali ti je vroče, ali pa si prehlajen.

*****

Verjetno ste opazili, da jamram. Upam, da še niste nehali brati, kajti iz tega jamranja se je rodila ena najboljših lekcij za moje in naše čustvene mišice.

A vi ste kaj tečni, ko je naporno?

Načrti so se kar rušili (ko sem končno načrtovala, da bomo 3 dni na romantičnem otočku, počivali in plavali, se je od nekod vzel orkan in nismo mogli na otok) in pot v puščavo smo nadaljevali utrujeni in že vsi malo prehlajeni. V puščavi nas je v prelepem okolju zbičal peščeni vihar. Kamele so to stoično prenašale, moji najstniki malo, no precej manj.

Ob tem smo jedli pekočo hrano (meni je bila sicer dobra) in še vedno smo se hladili samo v avtu. Sonce, ja, rada imam sonce. A ne ves dan, 35 stopinj in brez sence. Moja glava je bila že krepko razgreta.

Naš nivo izven cone udobja je dosegal neslutene dimenzije. Bila sem zoprna sebi in mojima najstnikoma. A pod vsem tem sem slutila nekaj več, nek neodkrit zaklad, ki ga še ne vidim.

Kaj se dogaja? Česa ne sprejmem? Kje se držim in ne spustim?

Takrat pa BUUUUM! Naenkrat se mi je posvetilo. Držim se preteklosti in (neizpolnjenih) načrtov. To je moja življenjska lekcija. Zakaj življenje ne gre tako, kot sem si ga jaz zamislila? Zakaj se mi je zgodila moja mladost? Zakaj sem se ločila? Zakaj je ciklon, ko mi hočemo na otok? Zakaj, zakaj, zakaj?

Vse to mletje po mojih zakajih me je pripeljalo v globino, kjer sem čutila razočaranje. Ne reče se zaman “grenko razočaranje”, saj je res grenko … dokler se mu upiramo.

Ko je torej moje neudobje v vročini, brez sence, naraslo preko tega, kar sem še zmogla kontrolirati s svojim umom (ki vedno “prijazno” vskoči, ko bi bilo treba čutiti preko mojih do sedaj poznanih meja), sem spustila.

Spustila sem svojo idejo o idealnih situacijah. Spustila sem svoje prepričanje, da ne zmorem s situacijami, ki so težje od tega, kar poznam. Spustila sem idejo, da je “my way” boljši od “Divine way”.

Jasno sem postavila mejo tudi svojemu (in njunemu) tečnarjenju. Tega si niti moji niti jaz ne zaslužimo. Zaostrila sem zavedanje, prenehala sama in ustavila otroka, če sta začela. Ja, tako preprosto je šlo, ko sem začutila, da lahko živim z razočaranjem in sprejela realnost, ki je drugačna od moje načrtovane.

****

Še sreča, da se je to zgodilo nekje na polovici potovanja. Kajti druga polovica je bila potem zares lepa. Še vedno je žgalo sonce in še vedno ni bilo sence. A bili so prelepi hribi, prva malo hladnejša noč in za konec še najlepše snorklanje in res romantična bela plaža.

Predvsem pa smo skupaj preživeli še eno preizkušnjo. Šli smo skozi ogenj. Lahko bi se zgrizli, a smo ostali skupaj in se še bolj povezali.

Preostali dnevi so bili polni smeha, sreče, povezanosti, klepetanja, širjenja naših src.

Oman na fotografijah izgleda kot iz drugega planeta. Res te prestavi nekam drugam, na planet povezanosti in odprtih src.

Doma smo. Zvečer dolgo sedimo v dnevni sobi, se smejimo in klepetamo. Božamo živalice, si naredimo čajček in smo preprosto skupaj.

*****

Moja najbolj globoka želja je, da bi vse družine našle povezanost, ki je v današnjih časih tako izgubljena.